ŽENSKE V INDIJI
Hidžre
Na avtobusnih postajah in bazarjih Indije ter Pakistana lahko pogosto vidiš jate afektiranih zibajočih se fantov, ki si ličijo oči z ogljem, se pozibavajo v bokih in ramenih. Domačini jim pravijo hidžre. Beseda izhaja iz urduja, ki je uradni jezik Pakistana, in pomeni impotentnež, ker večina nima genitalij. Hidžre so moški z žensko dušo. Da to postaneš obstajata dve poti. Prva je, da se rodiš kot dvospolnik ali hermafrodit, druga je, da se rodiš z moškim telesom, a žensko dušo, z žensko spolno identiteto. Muslimani pa pravijo, da hidžra ne postaneš, ampak to si, ker te je Alah ustvaril takega. Obsedenost Indije s hierarhijo seže tudi do zaprtih slojev, kot so hidžre. Največje spoštovanje med njimi zaslužijo hermafroditi (ki jih je le nekaj) in nirvani. Nirvan pomeni ponovno rojstvo, da je nekdo prestal sveti obred kastracije, ki človeka spremeni v nekoga, ki ni ne ženska ne moški. Tradicionalne hidžre jemljejo obredno kastracijo kot pomembno značilnost prave hidžre, ki spremeni impotentnega moškega v potencialno močno novo osebo. Tako kot božanstvo Šiva, ki ga hindujci častijo v obliki lingama, simbola plodnosti, ima tudi skopljena hidžra osrečevati s plodnostjo. Vendar so lahko hidžre tudi nevarne, kajti poleg sreče lahko prinašajo prekletstvo. Neplodnost, impotenco moškemu ali finančno stisko uveljavljajo kot orožje proti vsakomur, ki se iz njih norčuje ali jim ne plača dovolj. Običajno pa podarjajo srečo, saj jim to prinese denar, tudi do tisoč rupij (okrog 25 evrov) na blagoslov, kar je v Indiji mnogo denarja. Zaradi njihove obredne moči milosti jim ljudje izkazujejo spoštovanje. Tako je hidžram, ki še vedno žive na robu družbe, vseeno omogočeno, da zavzamejo priznan in pomemben položaj na indijskem socialnem sistemu. Večina jih izhaja iz srednjega ali nižjega sloja, muslimanskega ali hindujskega prepričanja, z izkušnjo moške impotence. Le malo jih ima dvoumne, nejasne ali dvospolne organe. V vsej Indiji je 50 tisoč hidžer, prevladujejo pa predvsem na severu. Združeni so v skupnem čaščenju boginje Bahučara Mata in pripadajo posebni kasti. Največkrat se nase obračajo z ženskim zaimkom in želijo, da jih nagovarjajo kot ženske. Vsaka hidžra ima tudi guruja-gospodarico, ki jo uvede v skupnost.
Življenje Hidžre
Tradicionalno hidžre služijo tako, da popoldne pobirajo denar na lokalnem bazarju, zvečer prinašajo srečo ženinom in novorojenim sinovom. Večina si jih najde moža. Ti moški niso razumljeni kot homoseksualci, saj so hidžre člani tretjega spola. Znajo biti odrezave, čeprav so večinoma miroljubne. Dovoljeno jim je pokazati določeno vedenje, denimo glasnost in agresivnost, ki je v tradicionalni družbi mišljeno kot nespodobno za ženske.
Če želi biti hidžra uradno cenjena, mora biti del skupnosti hidžer. To pomeni, da mora slediti starejši in izkušeni hidžri, ki jo ima za svojo mater ali guruja. Vsak goru lahko ima le pet učencev, ki povzamejo njegovo ime in so sprejeti v njihovo družino.Skupnost deluje podobno kot kasta. Imajo skupno gospodinjstvo, poročne sporazume, svoje vodje. Hierarhijo in pravila je treba upoštevati, sicer lahko sledi izgon iz skupnosti.
Nastanek
Nekateri trdijo, da je bila nekoč skupnost poznana od Indije do Španije. Stare hidžre, ki opravile hadž, romanje v Meko, namigujejo celo na zvezo med njihovo skupnostjo in antično društvo evnuhov, ki je čuvala grob preroka Mohameda in sveto mošejo v Meki.
Diskriminacija
Med britansko vlado so kolonisti želeli hidžre odpraviti in so sprejeli zakon, ki ji obravnava kot sodomite, in so zato v prestopku. To je bilo prvič v indijski zgodovini, da so bile diskriminirane. Stoletja pod islamsko vlado niso doživele take obtožbe. Na srečo je imel britanski zakon podporo med bogatimi Indijci, med katerimi je bilo razmišljanje zahodnjaško moderno. Tako so imele hidžre le eno možnost zaslužka – prostitucijo, kar je bila pred kolonialisti prej izjema kot njihova glavna zaposlitev. V današnji Indiji in Pakistanu hidžre še vedno označujejo kot prostitutke, čeprav je le malo tistih, ki prodajajo svoja telesa. V njihovi skupnosti je namreč prodaja teles strogo prepovedana, pojavlja se le v večjih mestih, kot sta Mumbaj in Karači. Tradicionalne hidžre živijo skupaj, tako kot so živele v mongulskem imperiju, poskušajo živeti pobožno in v dobro sočloveka, včasih celo asketsko vzdržno.
Druga označitev, ki izvira iz kolonialnih časov, je v ideji, da otroke ugrabljajo in jih prisilno skopijo, da postanejo hidžre. To je podobno zahodni legendi, da lahko ljudje, ki spremenijo spol slabo vplivajo na otroke. Poniževalne pripombe, da naj bi kradle dečke in jih prisilno kastrirale, so le načini, kako obtožiti hidžre. Večina jih namreč opravi kastracijo prostovoljno. Mnogo pa jih odklanja kastracijo, ker se ne želijo posloviti od moškosti, in jemljejo ženske hormone, da feminizirajo svoja telesa.
Njihova zgodovina
Ker so organizirane, so v družbi več kot tisoč let. Sledi svojih korenin iščejo v androgenskih božanstvih, dvospolniki so omenjeni že v velikem epu Mahabharata, ki je bil napisan pred našim štetjem, pa tudi Kamasutra omenja hidžre in njihovo spolno aktivnost v templjih. Hindujski medicinski teksti govorijo o tretjem spolu, ki se pojavi, ko so genske snovi očeta in matere v povsem enakem razmerju. Tretji spol ni imel pravice dedovanja in je bil izgnan iz kaste. Stare knjige govorijo o obstoju hidžer, žensk, rojenih kot moški, ki so nosili dolge lase.
Skupnost hidžer ima zgodovinske korenine v hinduizmu in islamu. Najverjetneje se je pojavila v Indiji v 12. stoletju, ko se je začela vlada muslimanov na severnem delu podceline. Muslimanski vladarji so zaposlovali kastrirane hidžre, ki so nosili moška in ženska oblačila, kot služabnike in čuvaje v zasebnem kraljestvu svojih žena. Zgodovinski viri govorijo o mnogo hidžrah, ki so imele visok položaj in vpliv mogulskem imperiju. Pogosto so se povzpele na visoke položaje muslimanskih oblasti in oblikovale vplivno skupino, ki je bila izjemno organizirana, kot vsaka druga obrt oziroma ceh v muslimanski družbi. V dolgem obdobju muslimanske vlade so si v skupnosti pridobile visok ugled. Hidžre kot služabniki niso bile v muslimanskem plemstvu nič neobičajnega do leta 1950.
Politično zelo dejavne
Mnogo hidžer, ki se spopadajo z zdravstvenimi in diskriminacijskimi skrbmi, je postalo politično dejavnih. Ustanovile so AIDS-fundacije, da se lažje bojujejo z zdravstvenimi problemi v skupnostih. Prepričane so, da politične veščine pripadajo njihovo dediščini, saj so bile v preteklosti tako blizu vladajočemu razredu. Tudi zdaj nadaljujejo aktivnost v politiki in imajo neverjetno število volilcev, da je nastalo celo novo geslo: Obstaja ena rešitev pred nekoristnimi politiki, dajte mandat evnuhom! Zdaj imajo hidžre že dve županji in mnogo lokalnih politikov v celotni Indiji. V hindujskem ljudskem izročilu celo obstaja legenda, ki pravi, da bo prišlo obdobje, ko bodo zaradi božje milosti zavladale hidžre. Mnoge verjamejo, da je ta čas že prišel. Med njimi je Šobha. V mestu Aurangabad sredi Maharaštre, v okraju, kjer živijo družine nižjega in srednjega sloja, posluša skupino ljudi, ki se je zbrala, da pove svoje težave. Nekdo si želi npr. vodno povezavo, drugi se pritožujejo čez življenjske razmere. Te zadeve razreši s pravnimi uradniki za državljanske pravice. Je namreč mestna svetnica. Izvoljena je bila pred dvema letoma kot kandidatka kongresne stranke in ni edina predstavnica skupine hidžer. Družbo ji dela še šest politikov evnuhov, ki imajo sloves učinkovitih in delovnih ljudi. Vse to so si prislužili s svojim čutnim odnosom.
Šobha
Šobha pravi, da je njen spol prednost. Ko je bila izvoljena, je izkoristila svoje povezave s politiki, da je dobila denarni fond. Njeni nasprotniki so želeli razveljavit kandidaturo s trditvijo, da je moški, toda Santoš, njen prijatelj je priskrbel zdravniško potrdilo, da je Šobha fizično ženska. Z novo vlogo je postala spoštovana in družbeno sprejeta. Moški so ji na začetku le žvižgali, zdaj pa jo iščejo zaradi težav. Skovala si je namreč družbeno identiteto. Prepričanje, da hidžre niso dovzetne za pohlep, je povečalo njeno priljubljenost. Naklonjenost ljudstva si je pridobila z drznimi dejanji, ki jih je naredila za Indijo. V petih letih je izboljšala položaj šiviljam, oskrbela kraj z vodo in poskrbela za tlakovanje ulic.